fbpx

Ne poznam nikogar, ki ne bi imel vsaj malo treme. Ne glede na to, ali nastopaš pred tisočglavo množico ali pa so le oči prijateljev obrnjene v tvojo smer, ko na pol profesionalno razlagaš tisti vic, ki si ga slišal prejšnji teden.

Trema je naravna oblika strahu pred javnim izpostavljanjem.

Ko so oči in luči uprte vate, je razlogov za preplah ogromno. Vsaj tako menijo možgani. Svetlobe je veliko več, kot so je oči vajene. Postavitev telesa nasproti množici govori v prid porazu – v kolikor bi šlo za boj. Možgani kalkulirajo možnosti, takoj za tem pa se začnejo pripravljati na možne izhode.

Beg? Morda boj? Ali pa kar okamniš na mestu. Se delaš nevidnega.

V FREE videu ti razložim, kaj sploh je trema in kako se jo sploh lotiš. Vabim te, da si ogledaš video tukaj.

Značilni znaki pretirane treme:

  1. Tresenje nog. Beg. Možgani pripravljajo telo na tek. Kri gre v noge. Noge se ne premikajo, zato se tresejo.
  2. Zategovanje ramenskega obroča. Trd vrat. Boj. Energija se nabira v rokah. Roke postajajo vse toplejše. Dlani se potijo.
  3. Pomanjkanje sline v ustih. Sočasno še izguba spomina za tekst. Kaj sem že … o bog! Najhujše na svetu je pozabiti vsebino prezentacije. In najlažje tudi, kajti možgani ugašajo ‘luči’ in tako varčujejo z energijo pri vsem tistem, česar ne bodo potrebovali – ne za beg ne za boj. Jasno, da nihče ne govori, medtem ko dirja, kar ga nesejo noge. Za njim medved! Največji medved, kar si ga videl. Kodiak!

Trema je fiziološki odgovor na zaznavo nevarnosti iz okolice, ki zna sprožiti tako sunkovito metabolično reakcijo, da marsikdo občuti, kot da je tik pred gotovo smrtjo.

V istem trenutku te prešine, da te vsi gledajo. Pomisliš: “Ali se mi vidi, da se tresem?”

“Švicam!”

“Ali ljudje opazijo moje potne pazduhe?”

“Kje je zdaj ta kozarec vode!!!”

Začneš nemirno prestopati od računalnika do prezentacije. Levo – desno, levo – desno, levo – desno. Cepetaš pred publiko, kot bi vate zrle prestradane hijene, ki te bodo zdaj zdaj napadle.

S kotičkom očesa zaznaš moškega v tretji vrsti, ki še drajsa svoj mobilni telefon. “Uf, nezanimivo je!” se takoj obsodiš. Kaj pa če je iz spoštovanja do tebe, kot govorca, samo utišal svojega mobilca?

Če treme ne znaš obvladati, te bo konzumirala do konca. In čeprav morda navidezno ‘uspešno spelješ’ na način, da uporabiš vse možne skrivalnice – govorniški oder, prezentacija, oči ves čas obrnjene stran od publike in ne pozabimo še na hitrostno govorjenje, da se ti kar kadi pod jezikom – se boš težko zasvojil s pozitivnim adrenalinom, ki ga sicer doživimo na odru profesionalni govorci.

Če želiš, da ti pomagam obvladat tvojo tremo in te naučit javno nastopat tako, kot to delajo profesionalci, te vabim, da me kontaktiraš na meta@metagroselj.com. Lahko tudi preveriš spletne treninge, ki so na razpolago TUKAJ.

Kaj torej delajo drugače tisti ljudje, ki učinkovito premagujejo svojo tremo? 

V mojem kovčku orodi za premagovanje treme je kar nekaj tehnik, trikov in skrivnosti, ki ti pomagajo s tremo opraviti enkrat za vselej.

Ne samo, da moji klienti po delu z mano uspešno stojijo pred publiko na kakšnem priložnostnem predavanju – ko enkrat obvladajo svojo tremo se veliko bolj pogumno izpostavljajo tudi na napredovanja z službi, večje projekte, močnejše naročnike. Trema je namreč tisti trn v peti, ki morda tudi tebi ne dovoli, da bi stopil iz sence na sonce. Pod žaromete. Na javno.

Jaz in trema se namreč zelo dobro poznava. Večkrat sva se srečali. Marsikdaj sem se dobesedno javno osmešila zaradi rdečice na obrazu in zaprte telesne drže, potnih rokavov in tresočih se nog, ko sem držala mikrofon in … pela. V strahu glas ni pravi glas. Strah se namreč čuti. Enako močno, kot ga čutim jaz navznoter, ga čutijo tudi tisti, ki prisostvujejo nastopu. Ni trajal več kot par minut. Kot karaoke. Sem pa tja. Kje, da bi se spustila v kaj resnejšega, to mi še na kraj pameti ni padlo – razen seveda ob večerih, jutrih ali vsakdanjih popoldnevih, ko se mi je zaluštalo sanjariti o sebi. O pogumni sebi, ki je v popolnem stiku z množico.

Prva stvar, ki sem se je o zdravilih za tremo naučila od svetovnega guruja profesionalnih javnih govorcev Andyja Harringtona, je ta, da pred popolnim stikom z množico pride popoln stik s samim seboj.

Po domače rečeno, šele takrat, ko sem sprejela sebe. Celo. S pomanjkljivostmi vred. Šele ko sem pomanjkljivosti sprejela za tiste naravnost čudovite unikatne značilnosti same sebe in jih začela brezpogojno ljubiti, šele takrat mi je uspelo nekaj, čemur bi danes rekla preboj.

Veš, v nekem trenutku mi je postalo jasno, da je edina oseba, ki mi do tistega dne še ni izrekla iskrenega komplimenta, moj lasten notranji kritik.

Prepričati sem morala samo sebe, da sem dovolj. Morda celo več kot dovolj? Hja, od tiste točke naprej so se začela pogajanja. Z veseljem zapišem, da jaz in moj notranji kritik danes sediva za isto mizo in delava za isti cilj. Družno. Postal je moj prijatelj, ki ve, kdaj je čas za lepo besedo. Tako so tudi njegove kritike konstruktivnejše (hm, zanimivo, da o njem govorim, kot bi bil moški … Morda tema za kdaj drugič… lol.)

Kaj pa ti in tvoja trema? Oglej si FREE video TUKAJ.

Komentiraj

     

metagroselj.com © 2019. Izdelava strani: IT Melona