fbpx

Koliko misliš, da je idej, predlogov ali misli, ki na račun treme ostanejo za vedno neslišane? Koliko misliš, da je ljudi, ki na sestankih tik pred zdajci potlačijo svoj glas in zadržijo svojo idejo globoko v sebi? In koliko misliš, da je potenciala v ljudeh, ki bi se morda izrazil, če bi premagali te ovire, ki so nastale nekoč davno. V drugih življenjih, otroških letih, srednješolskih dramah, a ostajajo z nami, kot nesluten spomin telesa, ki se ga ne moreš (ali pa ne znaš) otrest.

Meni je ta tema izjemno pomembna, kajti zelo dobro se spominjam tresavice in rdečice, ki me je zalivala vsakič, ko sem uporabila svoj glas in izrazila svoje mnenje, svoj pogled ljudem. Ker mi je bila kariera pomembna, sem se počasi navadila sprejemat rdečico, kot del vsakdana. Navadila sem se, da pač pride. “no, vsaj nimam treme pred tremo” sem si mislila… a jaz in moj ego oba veva, kolikokrat in kdaj so se mi zgodili pravi napadi panike, kolikokrat sem stekla domov pod deko in skrila svojo glavo globoko pod blazino, počakala da občutek mine in nato znova stopila v svet. Upajoč, da je tokrat zadnjič …

Dejstvo je, da če želiš osvojiti zunanji svet moraš najprej obvladovat notranjega. Spoštujem ljudi, ki so se že od začetka dobro počutili v svoji koži, razvili zdravo samopodobo, občutek visoke lastne vrednosti, krepko in zdravo identiteto. Sama pašem v skupino ljudi, ki smo morali za ta dosežek zavihati rokave in delati na sebi.

Zanimivo pa je dejstvo, da ko enkrat osvojiš vrh gore, pogledaš nazaj in vidiš, da sploh nisi imel pravega pogleda. Včasih sem namreč mislila, da sem edina. Danes vem, ker vidim. Vidim koliko strokovnjakov se skriva v temi treme. Koliko ljudi hlepi po priznanju, ki bi jih odrešilo notranjih muk. Koliko ljudi je slepo sprejelo okvirje mnogih, se totalno zlilo z množico, utopilo svoje misli, kreativnost in individualnost v upanju, da bodo lahko ostali del plemena.

Morda te nekoč, nekdo, nekako vendarle opazi. Ti poda roko. Te potegne ven iz množice. Ti odpre vrata. Te postavi na piedestal in ti dovoli, da se izraziš močno in glasno! In ti zaploska?

Veš kaj, ta skrivnostni mecen, ta princ na belem konju, to si ti! Roka, ki jo čakaš je tvoja! Čas je, da opaziš samega sebe in si dovoliš samemu sebi izreči par lepih besed. Morda si dovoliš izkazati nekaj istega spoštovanja, po katerem hlepiš. Morda najprej postaneš sam sebi najboljši prijatelj, vrhunski mentor, sebi lastna publika, ki te vzpodbuja s stoječimi ovacijami. Ki ti dovoli, da padeš. Ki te poboža, pohvali tvoj pogum in te vzpodbudi, da poskusiš znova.

Morda se vse skupaj vendarle začne v nas. Morda je svet, v katerm živimo vendarle ena sama iluzija, kot je rekel Shakespear. Zgolj oder. In morda moraš najprej, predenj prepričaš kogarkoli, prepričati enega samega.

Sebe.

***odlomki, ki jih objavljam so del moje druge knjge z delovnim naslovom TREMA, ki je v nastajanju. Če te ta tematika zanima te lepo vabim, da se prijaviš na moje novičke .. scrollaj dol … da ostanemo v stiku! Hvala.

***Če pa želiš narediti nekaj na tem, da enkrat za vselej premagaš svojo TREMO, pa klikni tukaj

Komentiraj

metagroselj.com © 2019. Izdelava strani: IT Melona